Ta samozadosten svet pa je hkrati že nezadosten, je hkrati že krepost, ki prav tako ne obstaja kot nekaj samozadostnega in sama po sebi, temveč samo v razmerju do sveta, do družbe, in je nezadostna in s katero se ni mogoče sprijazniti. Tako človek kljub vsem naporom ostaja razdvojen, sanjski in stvaren, in prav nič od tega ne more razglasiti za razumno in edino resnično, ampak lahko nenehoma izraža le razdvojenost. Naše duhovne sorodnosti z markizom nam zdaj ni treba še posebej dokazovati, saj je več kot razvidna.