Bog je največkrat samo še porok človekovega pohlepa in zavojevalske sle, v resnici pa obstaja samo še božanski človek, samozvani stvaritelj in utemeljitelj sveta, ki ne potrebuje več nikakršnega osmišljanja zunaj sebe, v čem večjem, trajnejšem in pomembnejšem od samega sebe; česa takega zanj sploh več ni. In je zato zapleten v tragikomično protislovje: s svojo dominacijo nad svetom in nad ljudmi, s svojo samovoljno absolutno svobodo pada namreč v vse večje konflikte in nesporazume s samim seboj, v vse večjo zakonitost in sužnost. Dokler se slednjič ne sooči s samim seboj in ga popade katastrofičen občutek sveta in njegove lastne veličine, ki terja od njega samo še destrukcijo ali temeljito, dejansko spremembo njega samega in sveta, revolucijo.