V nevzdržnem položaju med jazom in mi, med dobrim in zlim, med sanjskim in stvarnim, ki se medsebojno izključujejo, ne da bi jih bilo mogoče povezati v novo harmonijo ali vsaj upanje nanjo, naj slednjič zmaga ena od dvojnosti kot edina gotovost. In to prav zato, ker smo nenehoma čustveni in krepostni in nenehoma zli, ker smo nenehoma sanjski in stvarni, ne da bi mogli v čemerkoli najti svojo trdnost, ampak nas naša razdvojenost le nenehoma spodnaša. Markizov diabolični racionalizem je torej upor zoper to spodnašanje, poskus, da bi se človek vendarle utemeljil kot bog oziroma satan, iskanje trdnosti, zares razumnega in stvarnega - iskanje v okviru dosledno izpeljanega humanizma, iz katerega ni več mogoče v odprto usodo in upanje, ampak je lahko le zahteva po gotovosti in aktivizem v imenu v sebi samem zaokroženega človeka.