Protestant je že bistveno drugačen človek od srednjeveškega mistika in ortodoksnega katoličana: je delaven in podjeten, vse izrazitejši individualist in obenem vse bolj podružbljen človek, zavesten in predan utemeljitelj človeške skupnosti - ne seveda cerkvenega občestva, zato pa naroda, tak, kakršna sta bila navsezadnje tudi Martin Luther in Primož Trubar. Pravico in možnost odrešitve z lastnimi rokami sprejema kot veliko življenjsko srečo, ki spominja na zanos, saj je končno materialno in socialno uspešen in v isti sapi dopadljiv božjemu očesu. To je srečno skladje, iz katerega se kaj kmalu razvije in sprosti človeška energija, kakršni ni bilo primere ne kdaj prej ne kdaj pozneje.