Ker ni oprijemljive in obvezne kreposti, nam pripoveduje razdvojeni markiz, naj bo torej zlo, in sicer zlo kot edino razumno in stvarno. V nevzdržnem položaju med jazom in mi, med dobrim in zlim, med sanjskim in stvarnim, ki se medsebojno izključujejo, ne da bi jih bilo mogoče povezati v novo harmonijo ali vsaj upanje nanjo, naj slednjič zmaga ena od dvojnosti kot edina gotovost. In to prav zato, ker smo nenehoma čustveni in krepostni in nenehoma zli, ker smo nenehoma sanjski in stvarni, ne da bi mogli v čemerkoli najti svojo trdnost, ampak nas naša razdvojenost le nenehoma spodnaša.