To skratka ni bila idilična svoboda, temveč paradoksalno zapletena vera in skušnjava odprtega sveta, ki je slehernega človeka pahnila v najhujše osebne konflikte, v nenehno stisko vesti in nenehne duševne muke. Ta svoboda ni bila samo božja, temveč tudi hudičeva zadeva, natančno taka, kakršno je Dostojevski mnogo let pozneje popisal v svoji priliki o Velikem inkvizitorju in pred katero se je celo Jezus Kristus znašel v veliki dilemi, ali naj jo sprejme ali zavrne, ker je postavljena previsoko in je za človeka prezahtevna. Nenehna izbira je bila, kakor so to pozneje poimenovali moderni eksistencialisti, nič varnega in zanesljivega, temveč le skušnjava in nepremostljivo protislovje.