In če mu Bog te trdnosti ni dajal, je bilo to zanj le dokaz njegove avtentične grešne človeške narave, kar je imel za predpogoj človekovega zbližanja z Bogom. To skratka ni bila idilična svoboda, temveč paradoksalno zapletena vera in skušnjava odprtega sveta, ki je slehernega človeka pahnila v najhujše osebne konflikte, v nenehno stisko vesti in nenehne duševne muke. Ta svoboda ni bila samo božja, temveč tudi hudičeva zadeva, natančno taka, kakršno je Dostojevski mnogo let pozneje popisal v svoji priliki o Velikem inkvizitorju in pred katero se je celo Jezus Kristus znašel v veliki dilemi, ali naj jo sprejme ali zavrne, ker je postavljena previsoko in je za človeka prezahtevna.