Zlo skratka dobremu ne more dokazati slepote, ampak se celo samo lahko utemeljuje le tako, da zlobneži v svoji nemoči krepostne ljudi telesno mučijo, jih zbadajo z noži in jim lomijo ude, s čimer sami priznavajo, da je duša neugonobljiva in da se lahko znašajo samo nad telesom - telesom torej, ki naj bi potrjevalo njihovo prepričanje v stvarnost in razumnost zla. In slednjič vidimo, da se zlo kot nekaj razumnega in stvarnega samo sprevrže v oboževanje zla, v predsodek, v religijo zla, ki ni prav nič razumna in stvarna, ampak kliče na pomoč božjo milost. Vsi do kraja prignani Sadovi izprijenci slednjič spoznajo, da je njihovo zlo kot tudi razumno in stvarno utemeljeno po dobrem kot nečem sanjskem, imaginarnem, in hočejo na čisto, onstran tega dualističnega sveta.