To ni bila moja refleksivna zavest, to ni bilo samoljubno pestovanje mene samega, temveč nekakšna predanost, zaposlenost in sreča, ki sem jo občutil ob nekaterih opravkih, ko sem se predal svojemu nagonu in svetu kot metulj. Včasih se mi je to zgodilo na sprehodu, ko sem bil posebno dojemljiv in darežljiv, včasih na nogometni tekmi, ko sem se sproščeno prepustil volji množice, včasih pri pisanju, ko se mi je začelo pisati samo od sebe in me je vodila nevidna roka. Tedaj sem se vedno dvignil v neko posebno prevzetost, v neko posebno zbranost, da sem živel z vsemi mislimi in čutili, z vsem svojim bitjem in sem bil najbolj jaz sam, a hkrati odsoten, prepuščen usodi.