To knjigo in vse druge Chardinove knjige sem odlagal samo toliko, da sem s pomočjo bolniške sestre malo potelovadil, pokosil in povečerjal. Saj ta razvoj v kolektivno zavest ni bil izvit iz trte, ampak je bil tudi moja osebna skušnja, ki sem jo odkrival šele ob branju. Ali ni bila ta moja silna opredeljenost po drugih, po bližnjih, že zarodek te iste kolektivne zavesti, v kateri se je posamezno zgubljalo v prid skupnemu?