Kljub temu ali pa prav zaradi njene pridobljene avtonomije, jo že obvladuje neka druga, višja Enotnost, ki se ji Oseba ne more upirati, ne da bi umrla. Najsi bo še tako dragocena, je človeška monada istočasno vsebinsko in vitalno že podvržena zakonom Vsega, ki so ji hočeš nočeš ljubši od nje same. V začetku, ko si še domišlja, da bo našla polnost v sami sebi, jo Človečnost nenehoma sprejema, pozneje pa se začne ta Človečnost rojevati z njenimi sredstvi in na njen račun.