V teh trenutkih sem se pred tem prekletim Dancem počutil manjšega, kot sem se počutil kdaj prej. In kolikor mi je spomin še deloval - a spomin mi je kot zanalašč deloval brezhibno in glava mi je bila kljub sedativom bistra, dovzetna za vsakršen nesmisel - sem oživil njegovo lestvico vrednot in tudi verjel vanjo: prva stopnja človekovega življenja je bila estetska, druga etična, in tretja, najresničnejša in najvišja, religiozna. Estetsko je bilo navsezadnje res tisto, kar sem pridobil s svojim rojstvom, sebe in uživanje v sebi samem, etično tis to, kar sem s svojim življenjem postal, ta moja povezanost s svetom in soljudmi, in religiozno tisto, v katerega naj bi se povzpel zdaj, a se nisem mogel povzpeti.