Ta rana me je pritegovala z nezadržno silo, toda ko sem se je ustrašil, je bilo že prepozno: z njenega roba nikdar več nisem mogel smukniti nazaj v življenje. Tu ni bilo več nobene pomoči. Tu mi ni mogla pomagati solidarnost mojih bližnjih, ki so mi zvesto stali ob strani; ne žene, ki je bila zvesto vsak dan že ob poltretji uri pri meni in me je, sedeč na robu postelje, pitala s pomarančnimi rezinami, ne poniglava hčerka, ki je telovadila na oprijemkih nad mojo ortopedsko posteljo in me sploh ni hotela zapustiti.