Lepa smrt seveda ni bila rak na pljučih, ki traja mesece in mesece in ki ima tako zanesljiva znamenja konca, da ti zdravniki slednjič morajo povedati resnico in smrt pričakuješ; lepa smrt je bila kvečjemu smrt v prometni nesreči, po možnosti v letalski, ko se telo razleti v vesolje in najbrž sploh ne pade več na zemljo, je bila srčna ali možganska kap, ko smrt dejansko pride nad človeka nekje od zunaj, kot katastrofa. Čimbolj je bila nepričakovana in nenapovedana, čimbolj je bila zunanja in nasilna, tem lepša je bila. To pa je hkrati pomenilo, da v imenu te iste lepe smrti, za katero so se zavzemali eksistencialisti, življenje ne sme imeti nobene zveze s smrtjo, ravno nasprotno od življenja s tovarišico smrtjo in za tovarišico smrt.