Lepa smrt je imela namreč še druge, prav tako lepe obraze, skratka vse tiste, o katerih je pripovedovala stara Štajerka. Lepa smrt seveda ni bila rak na pljučih, ki traja mesece in mesece in ki ima tako zanesljiva znamenja konca, da ti zdravniki slednjič morajo povedati resnico in smrt pričakuješ; lepa smrt je bila kvečjemu smrt v prometni nesreči, po možnosti v letalski, ko se telo razleti v vesolje in najbrž sploh ne pade več na zemljo, je bila srčna ali možganska kap, ko smrt dejansko pride nad človeka nekje od zunaj, kot katastrofa. Čimbolj je bila nepričakovana in nenapovedana, čimbolj je bila zunanja in nasilna, tem lepša je bila.