Spoznala sva se končno in čutila, pravzaprav spoznavala v isti nesreči in se smilila drug drugemu; in kakor je še maloprej užitek združeval najini telesi, je zdaj trpljenje združevalo najini duši. To najino sočutje je bilo še vedno sebično, vendar že daleč od najine običajne sebičnosti. Zakaj to najino sočutje ni bilo namenjeno le nama, temveč vsem nama podobnim, ki so se opotekali in se še opotekajo od niča k niču.