Zato je bila tragična, če ne kar najbolj tragična strast mojega življenja, obenem pa edina tolažba v mojem obupu in moje edino zdravilo zoper smrt, iluzija in deziluzija. In to prav telesna ljubezen, ljubezen med menoj in J., ki je ni bilo mogoče speljati ne na čisto duhovnost in voljo ne na čustvo in čutnost, ker v bistvu ni bila ne ideja ne strast, temveč želja, v kateri sta bila spolnost in Bog končno združena, nekaj mesenega v duhu ali meso duha. »Pridi k meni,« je rekla J., »da ne boš toliko trpel zaradi mene.«