V nekem smislu je to besedilo markizov obračun z upanjem in milostjo, s krščanstvom nasploh, kar je mogoče pripisati duhu predrevolucijskega časa, v katerem so skušali svobodomisleci v imenu človekove svobode obračunati tako s plemstvom kot z duhovščino. Morala sveta je povzeta v besedah umirajočega, po katerih naj bi skušali »bližnje osrečiti, kakor si želimo biti srečni tudi sami«, medtem ko naj bi bilo vse drugo predsodek. Vendar to srečo de Sade in umirajoči ne pojmujeta v skladu z drugimi revolucionarnimi misleci, v skladu z razumno naravo in razumnim razvojem družbe, temveč v skladu z docela brezbrižno naravo, ki lahko človeka nagradi le s telesnim užitkom.