De Sade torej stoji s svojim junakom v popolnoma razvrednotenem svetu, v katerem ni večne vere ne harmonije, in izpoveduje svoj racionalizem v skladu z aktivistično odločitvijo znotraj tega razdvojenega sveta: vse krepostno je zanj utvara ali slepilo, medtem ko je stvarno zlo; vse vrednostno in versko počiva na predsodkih, medtem ko izprijenost temelji na razumu. Markiz se še malo ni voljan povrniti k veri, k upanju ali k Bogu, ki bi mu razpolovljeni svet zlepil v celoto, ampak ostaja v koži razvrednotenega človeka in v njegovem imenu terja gotovost. Res da se vedno znova vrača k istemu vprašanju, zakaj naj bi bilo nekaj resničnejše od drugega, vendar so se tako njegovi junaki kot on sam že odločili za izprijenost in nam skušajo to izprijenost prikazati kot stvarnost, razumnost.