Če se lahko sporazumevamo z njim tudi prek tesnobe, se pravi bolj na čustveni kot na razumski ravni, potem vse tako kaže, da markizov racionalizem in naš stik z njim ne temeljita samo na de Sadovi daljnovidnosti in smiselni ostrini, ampak še na nečem povsem drugem. Markiz sam je svoj racionalizem oziroma realizem razumno in stvarno je bilo zanj istovetno - najjasneje izpovedal prek enega izmed svojih številnih junakov, Durceta. V romanu »Cent vingt journées de Sodome« tega filozofsko podkovanega libertinca sprašujejo, če morebiti dobra dela človeku le ne prinašajo več zadovoljstva kot potrjevanje zla, Durcet pa jim odgovarja: »Cette jouissance la ne tient pas contre l′autre: la première est chimèrique, l′autre est réelle; la première tient aux prèiuges, l′autre est fondée sur la raison.«