Res je tudi, da je Kierkegaard nekje vzrohnel nad katoliškim Bogom, češ da ni večje blasfemije kot bog, ki se valja po zakonskih posteljah in ki služi ljudem za vsakršno, tudi najbanalnejšo rabo, toda samo on - vsaj kolikor je bilo meni poznano - je spregovoril o tem, o spolnosti in Bogu. Lotil sem se torej branja njegovih del, čeprav to sploh ni bilo branje, temveč očiščevanje, strast in zadrtost konvertita... Ni me motilo niti to, da me je Kierkegaard neusmiljeno premetaval sem in tja, zavajal in osveščal, osveščal in zavajal, in da sem mimogrede zvedel od filozofov, da veliki Danec ni zapustil čvrstega, oprijemljivega filozofskega sistema, torej razvodnosti, po kateri sem hlepel.