In odrecitirala mi je konec Voduškove pesmi Ob ločitvi, ki se jo je medtem očitno naučila na pamet: »O ljuba, to telo vzemi, saj čutiš še bitje krvi; razbičaj s poljubi, z objemi ga spet do vsevidne slasti; morebiti pa je le za temi trenutki, ki so tako nemi, kje pot, ki je videti ni.« To je bila spet sramota, ki sem jo goltal in goltal, a sem jo nazadnje le moral požreti. In spet je spolnost postala zadeva duha, vendar spet kot zanikanje Boga, kot najgloblje človeško ponižanje.