Deklarirano človekovo božanskost in istovetnost z naravo, ki je že razodevala prve razpoke, je razglasil za golo utvaro. Samozadostni humanistični svet je privzel dobesedno in ga tudi zreduciral na goli, samozadostni člo veški svet, v katerem poslej obstajata samo še posameznik in družba, ne da bi mogel človek v njem »jaz« in »mi« kdaj uskladiti. V tem svetu namreč Boga kot nečesa za vse obveznega, povezujočega in osmišljujočega ni več, s tem pa seveda tudi človek ni več človek in družba ni več družba.