nova beseda iz Slovenije

L. L. Zamenhof, Vinko Ošlak, Tim O. Wüster, Mark Fettes: Mednarodni jezik: realna ali nerealna utopija?, poved v sobesedilu:

Dejstvo, da bi se tako vsak človek (ki je zmožen govora) lahko učil istega jezika (v tehničnem smislu, da bi tako bil v posesti istega osnovnega besedišča in slovničnih pravil), še ne pomeni nujno, da bi bil tak jezik tudi družbeno mogoč ‒ enako kakor miroljubnost posameznikov še ne zagotavlja trajnost mirnega družbenega reda. Obstajajo vsaj te ovire za stabilizacijo skupnega mednarodnega jezika: (a) velikanski kapital: ekonomski, politični, kulturni, ki je že vložen v posamezne jezike z mednarodno veljavo, najprej v angleški, nato francoski in španski jezik (kot ovira za ekonomsko stabilizacijo); (b) ideološka moč narodnih jezikov, skrbno grajena in utrjevana skozi stoletja (ovira za ideološko stabilizacijo mednarodnega jezika, posebej še med nacionalnimi politiki, katerih interesom tak jezik ne bi služil; med učitelji tujih jezikov, katerih kariera bi bila tako ogrožena; in množicami, ki oddajajo svoje glasove in so že od rojstva vzgajane v prid nacionalnim idealom); (c) vseprisotnost medetničnih in znotrajetničnih hierarhij, ki sugerirajo vladarjem nezaupljivost do konse kvenc bolj izenačenega komunikacijskega reda (ovira za politično stabilizacijo); (č) obstoj drugih delnih rešitev ali iluzije o takih rešitvah, ki bi zahtevale plitkejšo revizijo socialnih odnosov: večjezičnost pri eliti, prevajanje in tolmačenje, bolj uspešne metode poučevanja tujih jezikov in himera povsem avtomatičnega računalniškega prevajanja med jeziki. Čeprav vsi ti dejavniki skupaj ne onemogočajo nujno zakoreninjenja skupnega jezika, pa vsaj kažejo, kako je vprašanje veliko bolj kompleksno, kakor ga predstavlja Zamenhof.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA