nova beseda iz Slovenije

Jožko Šavli: Lipa, drevo življenja Slovencev / Slovenska znamenja, poved v sobesedilu:

Potem pa jo bliskovito zavihti na konja in z njo urno oddirja proti domu. Po svojem nastanku sodi ta balada še v čase križarskih vojn (12. stol.) ali še bolj nazaj, zakaj v njeni predhodnici je kot ugrabitelj nastopal namesto Turka Saracen. 132 V tej enačnici je njeno ozadje v zgodovinskih dogodkih: hrabrost slovenskih ljudi v bojih s turško velesilo; vzdržali so napade, se s turškimi četami pogosto spopadli, jih porazili, pa tudi vdrli za njimi v Bosno ter rešili ujetnike in bojni plen.133 Prizor, v katerem Matjaž z Alenčico zapleše pod lipo, kaže spontano na življenjsko moč mladega para, posredno pa tudi samega slovenskega naroda, čigar usodo poosebljajo matjaževski dogodki. 132 I. Grafenauer, Narodno pesništvo (Narodopisje Slovencev II), Ljubljana 1952, str. 42 133 J. Gruden, itm., str. 338‒52 Da so zgodbe o Matjažu, čeprav ne njegovo ime, mnogo starejše od obdobja bojev s Turki, je razvidno tudi iz pesmi »Smrt kralja Matjaža«,134 ki umira »na posteljici pod lipco«, zaradi ran, katere mu je prizadejal španski kralj. Omemba španskega, t. j. mavrskega kralja prav tako kaže na čas križarskih zgodb.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA