Najstarejša zgodovinska omemba gorskega zbora je shod viničarjev pri cerkvi v Slovenski Bistrici leta 1240, na katerem so slovesno potrdili najemniško pogodbo z 98 S. Vilfan, »Očrt slovenskega pravnega narodopisja« (Narodopisje Slovencev I), Ljubljana 1944, str. 242 99 Krajevni leksikon Slovenije I, Ljubljana 1968, str. 419 100 J. Gruden, itm., str. 60‒9 vsemi pravicami in obvezami s kartuzijanskim samostanom v Žičah. Kasneje so bile viničarske navade zajete v »Gorske bukve« ali »Gorski zakon« (Bergrechtsordnung), ki ga je Štajercem potrdil že češki kralj Otokar II., ko je bil njih vojvoda (1260‒79). Kranjska in Istra pa sta ga dobili leta 1584.