O tem pričajo še v grškem in rimskem bajeslovju, torej še mnogo kasneje, razni pani, silvani, favni, nimfe ipd. Drevo ostaja torej slej ko prej navzoče v človekovem verovanju kot bivališče duha rasti, zatem božanstev in še kasneje kot simbol, ki kaže k nebu, t. j. k nadnaravnemu, večnemu, kot bomo videli v nadaljevanju tega spisa. Vzhodna božanstva so prevladala na območju Sredozemlja.