Zatem v 1. stol. po Kr. pa tudi znameniti Plutarh v svoji razpravi De sollertia animalium (p. 974 D).41 Zgodbo o čudežnem zelišču povzemajo torej antični pisatelji eden od drugega, neredko tudi kaj pridajo. Tako npr. rimski vojaški zdravnik Dioskurid, ki je v prvem stoletju napisal delo De materia medica (III, 34), med drugim navaja, da sok diptama, če se pije z vinom pomešan, pomaga zoper pik strupenih živali, ponavlja nadalje tudi Aristotelovo zgodbo o diktamu in navaja, da pomaga tudi pri porodu; podobno tudi Plinij. V drugem stoletju govori o tej čudežni roži ponovno Elijan v svoji 41 Paulys Real-Encyklopädie, Stuttgart, 1929 (Steinbock).