Prvotni, predzgodovinski človek v svojem naravnem okolju seveda ni veroval v kamen kot takšen, temveč v določeno stvarnost, t. j. v drugo, višje, nadnaravno stanje, ki ga kamnita tvarina ponazarja.3 Prvotni človek si po svojem naravnem verovanju ni predstavljal kamna kot mrtvo tvarino, marveč je v njem videl izraz zgoščene sile in moči. Tako so kamni prisotni v človekovem verovanju že od najstarejših časov, v različnih oblikah, v obdelanem kakor v surovem stanju, kot jasna in vidna prispodoba božjega bivanja. 3 D. Forstner, Die Welt der christlichen Symbole, Innsbruck 1982, str. 125 (Steine) Prispodoba kamna v nadnaravnem pomenu pa ni značilna samo za prvotnega človeka. Poznajo jo tudi vse mogočne omike starega veka.