A v vojski, ki jo je služil v Pragi, so ga mučile še druge stvari poleg vojaške discipline, tujega okolja in pomanjkanja primerne družbe; vojaško življenje ga je telesno izčrpalo, duševno pa kar temeljito potlačilo. V dolgem pismu, ki ga je pisal bratu Josipu z nekajdnevnim presledkom (25. 2. in 6. 3. 1905.), je zapisal: »Smo v šoli in učimo se o tem, koliko municije ima v vojski vsak mož, koliko vozi s seboj kompanija, koliko divizija in koliko korpus, kako so oskrbljeni z municijo topničarji itd. Da, da, brate, lepo je pri vojakih, kjer se človek ne uči nič drugega kot ubijati na veliko in razdirati tisočletno delo človeškega rodu.