Proti koncu enoletnega vojaškega roka, julija 1905, je pisal: »V svojo pisateljsko moč sem itak v zadnjem času izgubil vso vero in vse upanje, da bi moglo na tem polju postati iz mene kaj boljšega. Pač pa si naslikam včasih v duši prekrasne slike, mogočne kakor bobnenje groma ali sentimentalne kakor astre na jesenskem vrtu, skrivnostne in mistične kakor kresna noč, ko pa vzamem v roko pero, da bi vrgel na papir svojo dušo, takrat je moja roka kakor mrtva in to, kar pride na papir, je ničla. Kako zadovoljen bi bil včasih, če bi bil spis vsaj senca tistega, kar sem si predstavljal, kar sem čutil.