Josip je že kot dijak pisal pod psevdonimom v Vrtec, Slovenca, Slovenski narod, in prevedel, med drugim, tudi Tolstojevo »Vstajenje«. Ko pa se je po končanem študiju zgodovine odločil še za študij prava in je bilo očitno, da ne more računati na očetovo denarno pomoč, je prevedel kar nekaj del za goriškega založnika Gabrščka: »Trije mušketirji« in »Grof Monte Christo« (Dumas), »Ženska pisma« (Prévost), »Tartarin iz Tarascona« (Daudet), »Blagor na vrtu cvetočih breskev« in »Darij« (Zeyer), »Abisag« (Vrhlick;).1 Mesečne akontacije, ki jih je Josip prejemal od založnika Gabrščka, so pomenile vsaj majhno socialno varnost. Treba pa je bilo služiti kruh tudi z inštrukcijami.