Pri navajanju priimkov oče ni bil dosleden (končnice na -ić, akcenti na čeških imenih), še nekoliko manj pri navajanju poljskih krajev (na pr. Vujčin, Wojcin); to je razumljivo spričo razmer, v katerih je pisal, in dejstva, da mu je bila pisava in izgovorjava poljščine dotlej nepoznana, vojaške karte pa nemške. Za vsebinsko povezavo posameznih poglavij oz. delov celotnega besedila, ko je bilo treba dnevnik umesti ti vsaj v grobih obrisih v čas pred začetkom vojne in v čas med njo, sem uporabila tudi družinska pisma (in dopisnice).