Kakih dvesto korakov oddaljena od hiš je stala na polju na samem visoka, košata hruška. Nismo je videli spomladi, odete v belo cvetje in zeleno listje, tudi njenega sočnega sadu nismo okusili. Ko smo jo videli prvič, je molela svoje črne, gole vrhe proti sivemu zimskemu nebu; ko smo jo videli drugič, so se plazile po njenih vejah bele, snežene kače, tretjič je bila vsa prevlečena z ledeno in sneženo skorjo, skozi katero so se črneli obrisi njenega debla in vej.