V nasprotni smeri, z Dunaja v Švico, so tajna poročila, šifrirana v knjigah, smeli pošiljati le preko uradno pooblaščenih knjigarn. Sprva je zadeva tekla tako, da je Brezigar od svojega mlajšega brata, ki je delal na cenzurnem uradu vojnega ministrstva, izvedel, katere avstrijske knjige z domoljubno in propagandno vsebino so bile že cenzurirane, tako da jih pri pošiljanju v tujino ni bilo več treba posebej pregledovati. Brezigar si je oskrbel v pooblaščeni knjigarni takšno knjigo in jo doma opremil s tajnim sporočilom.