Proti večeru sem ga spet vprašal glede teh ljudi, pa mi je odvrnil, da nima kje. Ker je bil Stréda navzoč, nisem hotel dalje siliti vanj, a med tem se je znočilo, na vizito je bilo še manj misliti in tako sem moral zjutraj vzeti vse moštvo, tudi maroderje, s seboj v boj. Zvečer je prišel k meni Matković, češ da nič ne vidi, da nič ne ve, kje je, in narednik mi je potrdil, da sta ga ves čas vodila dva prostaka, ker sam nikakor ne more.