Nekateri so spraševali po svojih stotnijah in šli dalje, drugi so se brez vprašanja vrgli na tla poleg naših ljudi. Nekateri so se na pojasnilo, da so njihove stotnije že spredaj, takoj dvignili in šli dalje, na druge je bilo treba dolgo kričati, preden se jih je spravilo do prihodnjega grma ali jarka, kjer so se neopaženi zopet skrili, ne meneč se za svoje poveljnike in oddelke. Ko se je Stréda naveličal kričati na moštvo, je začel kričati, kje so častniki, pa ni bilo nikjer nobenega.