9. 2. 15. Ko sem bil še v Swieciechówu in ravno zadnje dni pri 8. stotniji, sem pisal gdčnama Furlanovima karto, polno težkih misli, ki so se rodile v jasnem zimskem večeru. Pred par dnevi sem dobil od njiju odgovor in nato sem napisal družini ‒ kajti hkrati sem dobil tudi od njega dve karti ‒ naslednje pismo: 8. 2. 15. Spoštovana častita obitelj! Dokazi Vaše naklonjenosti in prijaznosti, ki jih vidim v Vaših solidarnih pozdravih iz zlate domovine ‒ kako čudovito sladko greje srce tu ta beseda! ‒ in zagotovilo, da mi je v bodoče sigurno mesto ne le v dr. Furlanovi pisarni, ampak tudi v njegovi družbi, me je tako milo presenetilo, da si res upam komaj primerno zahvaliti.