Tej se je polagoma pridružilo tudi plemstvo, ki se je še dobro spominjalo zadnjih kmečkih puntov in je torej vsako večje ljudsko gibanje gledalo z nezaupljivimi očmi, posebno še zato, ker so kmetje ob zadnjem puntu l. 1525 poleg drugega zahtevali tudi, da naj se odpravi davek na odpustke in nova desetina, ter da naj občine svobodno volijo svoje župnike.
Ko je kranjsko plemstvo istega leta poslalo svoje zastopnike v Augsburg na državni zbor, se je še pritoževalo, ”da so v deželi velike zmešnjave, ki so jih največ zakrivili predikantje, ker da govore na prižnicah napačne stvari, katere bolj zavajajo k puntu, nemiru in brezverju, nego k edinosti ...“ Iz te pritožbe se vidi jasno, da je versko in socialno gibanje v šestnajstem stoletju v tesni zvezi med seboj, ker je oboje izraslo iz istih nadvse žalostnih ekonomičnih, političnih in etičnih razmer, iz bede, nezadovoljnosti in nevednosti ljudstva ter iz skrajne izprijenosti vladajočih stanov.