nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Silvin Sardenko: V mladem jutru/Kritike, poved v sobesedilu:
Kaj si je pač mislil, ko je lepi pesmi ”Angeli so zaplakali“ pritaknil tisto strašno zadnjo kitico, ko je pritaknil nič manj strašno zadnjo kitico nič manj lepi pesmi ”In večer se Stvarniku klanja“? Kaj si je pač mislil pesnik, ki je zapel Bogu tako globoko in resnično čuteno molitev (”Pa bi jaz nemolil molitve ...“), ko je prav za to molitev postavil tisti smešni, po vsebini in obliki banalni dialog ”Samostanska lilija“?
Bojim se, da Sardenko nima čuta ne za vsakdanjost, ne za smešnost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani