Nekih starih zaprašenih tradicij, ki jih imenuje narodne svetinje, se drží kakor klóp; ljudstvo mu je še zmerom nekaj takega, kar sedí ali stojí pred njim, zakliče trikrat ”živio“ ter izgine nató kakor kafra -- do prihodnjih volitev. Njemu ni ljudstvo drugega nič, kakor trobojna zastava, ki roma križem cele Slovenije po različnih narodnih semnjih, zato da listi potem lahko pišejo: ”Prišli so tudi naši vrli Tržačani.“ --
Komaj pa se ljudstvo nekoliko vzdrami, komaj začne misliti, da trobojnica ni ne edina ne poglavitna reč, temveč da pride najprej telesni blagor in potem šele narodna slovesnost -- že je narodnjak razžaljen, kričí in obrekuje to svoje ljudstvo, ki se je tako nenadoma in nepričakovano izvilo iz trobojne zastave in ta koreniti narodnjak bi videl najrajši, če bi se tisto slovensko ljudstvo, ki se mu ne ljubi več ”živio“ klicati kakemu vodenemu programu, ker ima drugih skrbi preveč -- če bi vse tisto ljudstvo dezertiralo v Ameriko,
ali makár na luno.