Na vseh koncih in krajih mu leze izpod suknje strah pred ljudstvom in zaničevanje do ljudstva. Nekih starih zaprašenih tradicij, ki jih imenuje narodne svetinje, se drží kakor klóp; ljudstvo mu je še zmerom nekaj takega, kar sedí ali stojí pred njim, zakliče trikrat ”živio“ ter izgine nató kakor kafra -- do prihodnjih volitev. Njemu ni ljudstvo drugega nič, kakor trobojna zastava, ki roma križem cele Slovenije po različnih narodnih semnjih, zato da listi potem lahko pišejo: ”Prišli so tudi naši vrli Tržačani.“ --