Ko so delavci in umetniki opravili svoje delo, so šli po svojih potih, graščak pa je prišel in se je naselil tam tako po domače, kakor da je bil vilo sezidal in olepšal sam in kakor da je njegov pravični in zasluženi dom ... Pod véčer se obleče v črno obleko, ki mu jo je napravil krojač, poprej še použije malo večerjo, ki mu jo je pripravil kuhar, nató sede v voz, ki so ga napravili tvorniški delavci in ki ga vodi voznik, ter se pelje v gledališče, da posluša dramo ali opero, ki jo je ustvaril umetnik gospodu graščaku v čast in razvedrilo in ki jo proizvajajo dramatični umetniki ali operni pevci; za njim v loži sedi livriran služabnik, da ploska ali žvižga namesto svojega lenega gospodarja, in naposled séde gospod graščak morda še v restavracijo, večerja tam vdrugič in bere morda navsezadnje še humorističen feljton, ki sem ga napisal jaz gospodu graščaku v boljše prebavljanje ... To je plastičen slučaj, ampak zdi se mi, da razodeva vso smešnost in
hkrati vso krivico ustroja kapitalistične družbe.