Z lahkoto in brezskrbnostjo otroka so potrgali zlate sadove, ki jih je obrodilo drevo naše kulture, to drevo, ki je vzraslo iz zemlje, pognojene s trudom in trupli naših kulturnih delavcev ... Ko sem stopil na cesto, sem se spomnil na tiste pijane, izpite in izmučene ljudí ... Bog vedi, če ni bilo naključje tako hudobno, da je baš kulturno delo tistih pri živem telesu mrtvih, zakopanih ljudí napravilo tako čudno pot, da se jespremenilo na poslednjem svojem koncu v prijazen smehljaj lepe, nedolžne Melite ... In spomnil sem se na mladoletne, prezgodaj ostarele, v prašne cunje oblečene, trudne delavke -- ki se rodé in delajo in se zgrudijo v prezgodnji grob, -- ki so živele in niso videle življenja.