nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Engelbert Ganglu/Kritike, poved v sobesedilu:
Ven, v gore in planine, tja med krepke gorjance in rdečelične, jedrovite planšarice Mine, tja v prekrasno naravo ga vleče srce, -- todažal, da je tudi v tej lepi, zdravi, ljubezen zahtevajoči in podarjajoči okolici -- ”filozof“. Mesto da bi dihal jasnih lic in iskrečih se oči vase poezije polni zrak, mesto da stisne planincu žuljavo roko v vesel pozdrav ter oklenivši se Mine okoli polnih bokov, zavrtil se na peti pa zavriskal, da bi odmevala gora in dolina, poveša Gangl, mladi Gangl zopet žalostno svojo melanholično glavo ali pa se toli prisiljeno zasmeje, da zaboli še tebe srce in te mine najboljša volja.
Slog Ganglovih pesmi je od prve pa do zadnje vrstice retoričen, visoko donèč, pa naj piše o svetovni mizeriji ali o svoji tihi nesreči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani