Ko sem jo ugledala prvikrat, sem se hudo prestrašila. Temno marogasta je bila, mokra, neblagodišeča; že pod glavo je bila debela kakor moja laket, samo bolj ploščata, bolj zgrbljena in mehkotna; v životu pa je bila še veliko debelejša; tiste majhne oči so gledale naravnost name, zaspano, toda tako mirno in naravnost ... ”Stopi bliže, primi jo narahlo pod glavo, pobožaj jo?“ pravi gospod.