Kadar romam po tem žalostnem svetu, srečavam čudne ljudi. Bog vedi, kakšno naključje jih je bilo zagnalo v temo; en sam trenotek je bil morda, malenkosten in smešen -- zdaj tavajo v mraku, za zmerom so jim zaklenjena vrata v svetlobo ... Prišel sem nekoč v zakotno kavarno, kakor jih je v teh krajih zelo veliko.