Tako osamljen, da nekatere zanimive posameznosti o njegovih zadnjih urah še sedaj niso dognane in pojasnjene. Nekateri n.pr. trdijo, da mu je bilo razpelo vsiljeno v roke, drugi spet pravijo, da ga je zahteval sam, ali pa vsaj, da ga je rade volje sprejel. Mogoče je res, da je v predsmrtni onemoglosti in bolečini sam posegel po njem; zaželel si je pač v svojem trpljenju tolažbe in najbolj čudno ni, če je videl in našel to tolažbo v podobi križanega Kristusa; tako sta storila pred njim tudi naša mlada in nesrečna pesnika Dragotin Kette in Murn‐Aleksandrov.