Še tik pred pesnikovo nenadno smrtjo in celo še nekaj ur po njegovi smrti, je vse kazalo, da ga pokopljejo na tihem, brez cvetja in petja, tako kakor so leto poprej nesli k zadnjemu počitku enega največjih slovenskih umetnikov, Ivana Groharja, ki ga je spremilo do groba le par zvestih, resnično pravih prijateljev. Anton Aškerc pa še teh osebnih prijateljev ni imel. Šele v zadnjem hipu, pod pritiskom posameznih ljudi in pa časopisja, se je Ljubljana vzdramila ter je napravila mrtvemu pesniku zares veličasten sprevod, kakor se je spodobil zanj.