Nevoljen se usede, podrgne se ter tja po kožuhu z ostrimi kremplji, nekajkrat tudi šavsne z gobcem po sebi in malo pogrize in pocmoka. Videti je, da je upokojil in ukrotil nadležno živad, kajti svoje zmage vesel se zadovoljno ziblje na prednjih nogah, se spet uleže, obrnivši zdaj soncu črnikasti, dobro rejen trebušček. Iz te všečne lenobe ga hipoma nekaj zdrami, skoči kvišku, povoha sem ter tja, malo pogodrnja in odhlača spet v svoje dvore, kjer je vendar najvarnejši.